Govor Pavle Oblaka:

Marko!

Prišlo je kruto in nepričakovano, kot rezilo noža je zarezalo v srce.

Ko sem razmišljal, kaj bi povedal ob odhodu nekoga, ki je odšel čisto prezgodaj in ko vsi čutimo, da je bilo pred nami še toliko trenutkov, ki bi jih morali skupaj doživeti, toliko besed, ki bi si jih morali še izreči, toliko nasmehov, ki bi si jih morali še izmenjati, ne najdem pravih besed.

Enim je bil Marko prijatelj, drugim učitelj, tretjim sodelavec, četrtim znanec iz sosednjega bloka. Večini izmed nas, ki smo danes tukaj zbrani, pa je bil mnogo več, bil je oče in mož, bil je sin, brat, prijatelj, zaupnik in opora, človek, ki je cenil ljudi in bil vedno pripravljen pomagati.

Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Marko, sprašujemo se, za kaj je bil dober tvoj mnogo prezgodnji odhod? Morda zato, ker si nas prisilil, da razmišljamo ob vsem tem, tudi o sebi, o tem, kako živimo sami, kaj delamo sami, kaj nam je pomembno, kaj nam je vredno, kaj nam je drago. Tudi tokrat si nas postavil pred dejstvo, da se je treba vedno znova učiti, spoznavati, uriti se in boriti, predvsem pa pozitivno gledati na svet okoli sebe. Še enkrat več si bil mnogim Učitelj.

Dolga leta smo bili skupaj v karate športu, pri Karate sekciji ŠD Partizan, nešteto skupnih ur treningov, preznojenih kimon in tekmovanj je za nami. Spominjam se, ko si z očetom prihajal na svoje prve treninge karateja, majhen, droben, spominjam se tvojih velikih očal izza katerih se je iskril tvoj pogled, ki je dal vedeti, da točno veš kaj hočeš in to si pokazal na najboljši način.

Bil si vrhunski tekmovalec, z nemalo nastopi za državno reprezentanco, trener in nenadomestljiv prijatelj, bil si nepopustljiv, borec do konca. Tokrat si boril svojo zadnjo bitko, bitko življenja, bolezen je bila močnejša. Zapomnili se te bomo kot človeka z neverjetno pozitivno energijo, nasmejanega in vedno pripravljenega za akcijo, nikoli ti ni bilo nič pretežko in vedno si želel narediti potezo več, potezo več, ki te je ločila iz povprečja.

Da te mnogo ljudi ceni in spoštuje, se je pokazalo tudi na koncu tvoje poti, ko smo mnogi tvoji prijatelji stopili skupaj in ti skušali pomagati, čeprav za to nisi prosil. Nikoli ne bi prosil sam. Tak si bil in vedno boš. Močen, trden in neranljiv. Za nekatere tudi zadržan, strog, načelen in resen. Najbrž res. Vendar tistim, ki smo imeli privilegij, da smo smeli pokukati izza tvojega obzidja, da si nas spustil na svoj bližnji koncentrični krog, kot si sam velikokrat rad dejal, smo imeli možnost spoznati tvojo mehkobo, tvojo ranljivost, tvoje želje in tudi strahove. In to je bilo tisto, s čimer si priklenil nase svojo družino in marsikoga izmed nas. In ta vez bo ostala za vedno. Ne glede na to, kje si, boš vedno v naših srcih. In prav je tako.

Ko raniš drevo, se mu na deblu naredi grča, ki označuje zaceljeno rano. In zdi se mi, da je takšno rano, ki se bo počasi zacelila, ko si nas zapustil ti, dobil vsak izmed nas.

Marko hvala ti za vse.

Žalujoči družini, vsem svojcem izrekam naše najgloblje sožalje.

Iz biltena WKSA:

S karatejem sem se začel ukvarjati v osnovni šoli, in sicer pod budnim očesom trenerja Pavleta Oblaka, ki je najbolj zaslužen za mojo športno pot od mlajšega pionirja do člana. Tekmovati sem začel relativno zgodaj, najprej samo v katah, pri starejših pionirjih pa me je prvič pritegnila tudi športna borba.

Po osvojenem kadetskem in mladinskem državnem naslovu v športnih borbah ter obetavnem rezultatu na tekmovanju za mladinski svetovni pokal, me je v mladinsko reprezentanco vpoklical takratni selektor Ljubo Javoršek, obenem tudi glavni trener karate kluba WKSA Maribor, za katerega sem tisto sezono tudi nastopal. V tem klubu sem po mojem mnenju tudi največ napredoval v taktični in predvsem v psihološki pripravi ter tudi v razvoju maksimalne hitrosti in vzdržljivosti.

Najlepše trenutke tekmovalne kariere sem doživel kot član mladinske ekipe WKSA, ki je bila tudi ožja ekipa državne mladinske reprezentance. Ekipa je bila sestavljena iz takrat (po mojem mnenju) najboljših slovenskih tekmovalcev v mladinskih kategorijah, zanimivo pa je bilo to, da so bili tekmovalci iz različnih koncev Slovenije: Štaus, Javoršek, Čehić (vsi Maribor), Krajnc (Trbovlje), Kajtna (Brežice), Hriberšek (Sevnica) in Kostić (Škofja Loka).

Nepozabni so spomini na celotno pripravljalno sezono za mladinsko evropsko prvenstvo v Španiji. Kot mladinska ekipa smo se borili na zahtevnih mednarodnih in državnih članskih tekmovanjih. Tu naj predvsem izpostavim fantastično ozračje na univerzitetnem prvenstvu v Banski Bistrici in tudi člansko ekipno državno ligo, kjer smo se kot mladinci enakovredno kosali s takrat zelo močnimi in predvsem starejšimi ter bolj izkušenimi članskimi ekipami Emone, Šiške, Celja, Ljubljane, Slovana, Kovinarja, Olimpije, Limbuša.

Ozračje v ekipi je bilo enkratno, saj je temeljilo predvsem na spoštovanju in velikem prijateljstvu. Prav to pa je po mojem mnenju tudi vplivalo na dosežene rezultate, saj smo na tekmah dihali kot eden. Glavni "krivec" za tako ozračje je bil karizmatični trener Ljubo Javoršek. Njegov način vodenja, temperamentnost ob tatamiju, poseben prijateljski odnos do tekmovalcev, neverjetna sposobnost motiviranja, strokovni pristop in ne nazadnje predvsem njegova osebnost in karakter so lastnosti, ki so se meni osebno globoko vtisnile v spomin in mi kot tekmovalcu in sedaj trenerju zelo pomagale v nadaljnji stopnji razvoja in učenja karateja.

Med svoje največje tekmovalne dosežke štejem bronasto odličje na svetovnem pokalu za mladince na Madžarskem, sedmo mesto v ekipnih bojih z reprezentanco Slovenije na evropskem prvenstvu v Madridu, drugo mesto v ekipnih bojih na univerzitetnem prvenstvu na Slovaškem ter odličja s kadetskih, mladinskih in članskih državnih prvenstev v posamičnih in tudi ekipnih bojih.

Športno pot kot tekmovalec sem predvsem zaradi službenih obveznosti skorajda sklenil, zdaj tekmujem samo še za ekipo Škofje Loke, v posamični konkurenci pa na tekmovanjih ne nastopam več. Prosti čas namenjam predvsem tradicionalnemu karateju in prenašanju znanja te plemenite veščine na mlajše in starejše, ki prvič vstopajo v ta prečudovit svet karateja.

Marko Kostić, mojster karateja 2.DAN